V času našega otroštva so se uporabljali termometri z živim srebrom. Spominjam se, da sem ga kot deklica nekoč razbila, in zelo zanimivo se mi je zdelo, kako se kroglice živega srebra, ki so ležale med steklom na tleh, med seboj združujejo v eno – takrat seveda še nisem vedela, da je živo srebro strupeno, staršev pa ni bilo doma.
Prav zaradi tega, ker je živo srebro zdravju nevarno, je živosrebrove termometre zamenjala sodobnejša tehnologija, kar lahko preverite tudi na www.toplomer.si. Uveljavili so se digitalni termometri, ki merijo temperaturo s tipalom, rezultat pa prenesejo na digitalni zaslon. Prvi digitalni merilniki telesne temperature so bili enake paličaste oblike kot klasični živosrebrovi, ob njihovem vstopu na tržišče pa si jih žal marsikdo ni prav enostavno privoščil – do danes so cene na srečo pošteno padle in tudi 10 evrov je dovolj za nakup.
Kasneje so digitalne termometre razvili še naprej in kmalu smo dobili merilnike za merjenje temperature v ušesu. Te so pričeli najprej uporabljati v zdravstvenih domovih in bolnišnicah, saj je bilo z njimi možno izjemno hitro izmeriti temperaturo večji količini ljudi – potrebno je bilo zgolj zamenjati ušesni nastavek, medtem ko je bilo pri starih, klasičnih termometrih potrebno razkuževanje. Ušesni termometri poleg merjenja temperature v ušesu omogočajo tudi merjenje temperature na sencih ali čelu.
Seveda pa je digitalna tehnologija omogočila še kar nekaj novih idej – zagotovo so izjemno domiselni merilniki temperature za dojenčke, ki so oblikovani kar v dudo. Temperaturo je namreč možno meriti tudi v ustih, in tipalo za merjenje je priročno skrito v cuclju.