Tudi pri nas je vse več srednjih šol, ki ne ponujajo zgolj učenja angleščine in nemščine, ki sta bili dolga leta klasika tako na gimnazijah kot drugih srednješolskih programih. Uveljavljajo se novi jeziki, najpogosteje španščina in italijanščina – prvi zaradi razširjenosti tega jezika po svetu, drugi zaradi tega, ker je Italija pač naša sosednja dežela. In kot velja za vse srednješolske predmete, je seveda z novimi jeziki prišlo tudi do potreb po njihovem inštruiranju – tako inštrukcije španščine kot inštrukcije italijanščine so kar pogosto iskane. Ugodne in kvalitetne inštrukcije Italijanščine so vam na voljo na go-tel.si/instrukcije/italijanscina.php.

A kot boste videli iz moje zgodbe, ne nujno zato, ker bi bila ta jezika tako  zelo težka oziroma bi bile z njunim učenjem težave …
Sama sem se pričela učiti italijanščino šele v drugem letniku gimnazije (kot tretji tuj jezik), zato sem sprva mislila, da bo to le še en dodaten jezik, ki ga bom znala tako bolj pavšalno – zgolj toliko, da se bom na primer znala sporazumeti na kakšnem potovanju. Vendar pa mi je bila italijanščina od nekdaj simpatična in ugotovila sem, da mi takšno »turistično« znanje ni niti malo dovolj. Jezik mi je prirasel k srcu in kmalu sem začela razmišljati o tem, da bi se odločila celo za študij italijanščine.
Prav. Moja srednješolska profesorica je bila navdušena, čeprav je dejala, da me čaka veliko dela. Sama se je namreč za študij italijanščine odločila zato, ker je bila Primorka, in je italijanščino govorila hkrati s slovenščino že od malih nog – jaz pa sem se je učila šele tretje leto, prej pa nisem znala niti besede italijansko!
S profesorico sva se dogovorili za nekaj dodatnih individualnih ur, prav tako pa sem si takoj poiskala inštrukcije italijanščine. Seveda je bilo treba najti inštruktorja na nivoju – torej ne nekoga, ki zna pomagati, da prideš z enke na dvojko ali trojko, saj sem dejansko potrebovala inštrukcije italijanščine, ki znajo petico po treh letih učenja spremeniti v znanje, kot ga imajo dvojezični Primorci oziroma tisti, ki se odločijo za italijanščino na maturi.
Kar nekaj truda in učenja je bilo potrebnega, in z inštruktorico (Italijanko), sva imeli precej dela. Veliko sva delali na pridobivanju besednega zaklada, zato mi je vedno nalagala v branje nove knjige v italijanščini. (Sama sem sicer predlagala revije, ki sem jih že prej kdaj prebirala v italijanščini, saj se v slovenščini niso dobile, a moja inštruktorica je dejala, da se iz revij o modi in lepoti žal ne skrivajo pametne besede.) Zelo veliko sva vadili konverzacijo, prav tako pa sva nadgrajevali italijansko slovnico. Mislim, da se nisem še nikoli v življenju tako veliko učila, vendar se je izplačalo … Oktobra tistega leta sem že začela hoditi na študij italijanščine na Filozofski fakulteti, in ugotovila sem, da se lahko povsem dobro kosam z drugimi študenti (ki so bili res večinoma Primorci). Tudi izpiti so šli povsem dobro, čeprav sem se včasih še vedno vrnila po kakšne krajše inštrukcije italijanščine k moji inštruktorici – vendar so inštrukcije včasih potrebovali tudi sošolci.
In sedaj? Ja, zdaj sem že absolventka. Italijanščino imam tako rekoč v malem prstu in nekateri moji profesorji na fakulteti še vedno kar težko verjamejo, na kakšen način sem se odločila za študij tega čudovitega jezika – z zgolj tremi leti učenja v gimnaziji.